7 v 30
ravno sem trogala potovalko do kolodvora, ko me na prehodu za pešce za rokav, skoraj dobesedno, pocuka en tipo. pravi, da je iz kamnika, da je nekje pozabil denarnico (mogoče izgubil, nisem dobro slišala), da nima bencina in če bi mu lahko posodila denar. seveda hoče moje podatke, da mi bo potem lahko tudi vrnil.
glasek nekje v ozadju me je spomnil na omembo tega tipa na twitterju, njegova zgodba tudi ni zvenela preveč prepričljiva (vsaj potrudi prodat, če hočeš nekaj od mene!), tako da sem mu zasikala samo, da naj se zmeni na petrolu, ziher mu bodo pomagali.
vsi ljubljančani smo že vidli onga malo starejšega vedno urejenga tipčka, ki šiba po ljubljani, mrmra nekaj v svojo brado in se ustavi pri skoraj vsakem kafiču in prosi za kovančke. vedno urejen, vedno ekstra vljuden, vse ženske smo al gospe ali gospodične, in v obeh primerih, če dobi drobiž ali ne, zaželi lep dan in odšiba naprej.
popolno nasprotje njemu pa je oni džanki s strganim rugzakom (mogoče ni džanki in mu delam krivdo, ampak zelo dobro fejka), ki je ekstra osorn, tečn, nesramen in vsiljiv.
o njemu kroži veliko govoric; da ga zelo dobro pozna policija, ker nadleguje folk s svojim nesramnim prosjačenjem, da mu je enkrat ena kupila kos pice (prosil je za denar za hrano, kot vsi te dni), pa ga je vzel, vrgel na tla in jo zraven še napizdil, kaj mu to kupuje. (mogoče je pa vegan?)
v govorice najraje ne bi verjela, a njegovo obnašanje mu pri tem ne pomaga.
pred leti sem imela nek parttime šiht, kjer sem si po zguranih štirih urah želela samo še kave in zrenja nekam v daljavo, razmišljanja o tem, kako bedno je življenje in da jutri ne bo nič boljše. ta moj ritual je kar pogosto zmotila neka ciganka (romunka, bolgarka, ne vem), ki je zbirala denar za pot nazaj domov. svojo zgodbo mi je povedala vsakič in točno tolikokrat sem jo odvrnila. žena je pokimala, šla naprej in čez par dni se je najin ritual ponovila.
enkrat pa sem izgleda imela ekstra fajn dan (mogoče sem pravkar dala odpoved?) in ko je žena res prišla do moje mize, tokrat zgodbo podkrepila še z “jutri grem!”, sem ji dala kar nekaj drobiža. ne bi bilo dovolj za karto domov, mi je pa zagotovila, da se nikoli več ne vidiva.
seveda me je čez par tednov spet zmotila ob pitju kave in me spet prosila za drobiž za karto domov.
moja dilema: kako naj vem, komu pomagati?